Barbarin triatlon

Triatlon: tri discipline na enem dogodku! Plavanje, kolesarjenje in tek. Takšen dogodek je potekal na sončno soboto, 11. junija 2022, v primorskem mestu Koper. Prvič sem se udeležila standard (olimpik) razdalje, kar vključuje 1,5 km plavanja, 40 km kolesarjenja in 10 km teka.

V soboto zjutraj sem najprej na spletu preverila temperaturo vode. Bomo plavali v neoprenih ali ne? Zlomka! Nimam neoprena! Sem šele pred kratkim se začela baviti s triatlonom in o neoprenu še nisem razmišljala. Pa saj junija bo morje imela že 22 stopinj, sem si mislila še maja … Namreč če ima voda manj kot 22 stopinj, se lahko plava v neoprenih, kar je seveda lažje, saj si z neoprenom plovnejši.  Cel teden je bila temperatura morja 22 stopinj in več, vendar se je morje zaradi neurja ohladilo na 19 stopinj. Uf, zmrznila bom! Sposoditi si moram neopren. Hitro v akcijo! Grem do organizatorja, ga vprašam, če ima kakšnega na zalogi, žal ga nima. V tem trenutku me je v prsih stisnilo. Ledena kocka bom postala brez neoprena … Na kar gospod pokliče svojo kolegico: »Si še doma? Bi bila tako prijazna in posodila neopren zelo zmrzljivi punci?« in gospa mi je brez zadržkov priskočila na pomoč. »Ti samo uživaj!«, so bile njene besede. Iskrena hvala!

Tako, neopren imam. Gospod Miro Kregar, predsednik našega kluba Trisport Kamnik, me povabi k sebi in me poduči o neoprenu. Odlično, takšne napotke potrebujem. Počasi smo se tudi mi začeli pripravljati za triatlon. V menjalni prostor sem odpeljala svoje kolo, čelado, sončna očala, tekaške čevlje. Sedaj gre zares! Spletem kitke, oblečem pisan dres, hitro smuknem v neopren, na glavo poveznem plavalno kapo, hitro umijem še očala, da se mi ne bodo rosila, in kar naenkrat smo že stali pred morjem. Sodnik še pove pravila in zažvižga. Vsi se vržemo v razburkano morje in začnemo s prvo disciplino. Prvič tekmujem v morju, nemirno morje mi je v začetku zagodlo, saj se mi je začelo malo vrteti. Odmislim vrtoglavico in se osredotočim na bojo pred sabo. Ujamem svoj ritem in se borim s tokom. Tako kot vsi tekmovalci. Ko le končno odplavam dva kroga, grem kar se da hitro iz vode. Med tekom do menjalnega prostora si že slačim neopren. Neopren dol, kolesarski čevlji gor, čelada, sončna očala in na koncu šele vzamem kolo. Tečem s kolesom ob sebi do modre črte in za njo se usedem na kolo, zapnem čevlje in že dirkam naprej. Štiri kroge sem morala odpeljati. Idealnih pogojev ni. Seveda je veter, vendar če me v eno smer zadržuje, me v drugo potiska in moral še bolj stisniti pedala in izkoristiti naraven vir energije. V tretjem krogu me dobi klubska članica, zares je dobra in uspešna triatlonka, »Barbi, priključi!«. Napnem vse moči in grem v zavetrje še ene triatlonke. Dekleti sta narekovali tempo, jaz sem samo sledila in se v tem krogu spočila. En krog še stisnem in sem že spet v menjalnem prostoru. Najprej pospravim kolo, snem čelado, zamenjam čevlje in že se s svojim kitkami zapodim proti tekaški progi. Imam težke noge kot opeke, pravimo. »Ni časa godrnjanje, sama si se tako odločila, da greš na triatlon in sedaj pojej juho, ki si si jo sama skuhala,« me je prešinilo in se z vso pozitivno energijo osredotočim na še zadnjo disciplino, zadnje korake in prijetno bolečino. Dobro mi gre. Tečem z nasmehom, ker se mi uresničujejo sanje, cilji, ki sem si jih želela toliko časa doseči. Presrečna pritečem v cilj! Uspelo mi je premagati samo sebe! Vsi si čestitamo, ponosni smo na dosežke drug drugega in hitro sledi izmenjava informacij, težav, s katerimi smo se soočali. Napotim se v menjalni prostor, pospravim svoje stvari in se preoblečem. S klubom in s starši gremo do prireditvenega prostora na razglasitev rezultatov. Pokali so se podelili absolutnim zmagovalcem med moškimi in ženskami. Nato so sledile še medalje po kategorijah. Na tretje mesto med članicami 2 stopi Italijanka, »To Italijanko pa si prehitela,« komentira ati in dodam, » potem pa kar pripravi kamero, da me slikaš«. »Na drugem mestu Barbara Škerget!«